Tam na polju kraj vasi,

kjer nasadi so pšenice

ujeti v zarjavele žice,

tam menda vsak dan straši.

 

Ko pomlad se poslovi

in ko pride v vas poletje,

spet prestrašeni so kmetje,

ker vsak dan menda straši.

 

In če najde se junak,

ki naj bi nadvse previdno

našel to pošast nevidno –

se prestraši čisto vsak.

 

Se oglasil je župan,

rekoč tako: »Ne morem spati!

Tega zlomka se je bajti,

najbrž je kak Nezemljan!«

 

Sred’ pšenice vse to gleda

mala miška in se smeje,

poskakuje še glasneje,

saj zaradi nje je zmeda.

 

In si misli: »Majhna miš,

ti se me pa kar bojiš!?«