Šola. Hja, moje področje. Glede na to, da se vežbam za pedagoga. Ne moremo reči, da dandanes otrokom ni prijazna. No ja, vsaj prijaznejša kot nekoč. Za malico so sladoledi, za končni izlet Tunizija, vsak semester kino, bazen in živalski vrt. Ni, da bi se pritoževal.

Pa starši? Je staršem šola tudi prijazna? Pravzaprav njihovim denarnicam? Recimo, da se vzameta dva tovarniška delavca in “pridelata” četvero šoloobveznih otrok. In je treba vsakemu plačati malico, pa zavarovanje, pa šolo v naravi, pa svinčnike in radirke, pa nove superge, pa avtobus, pa vsak mesec še milijon in eno malenkost. Pa je bankrot v dveh, treh dneh. In če ni malice in superg in šole v naravi in svinčnikov in nevemčesa še vsega, bo tvoj otrok ubogi drobceni lolek, tarča posmehovanja in norčevanja sošolcev in vrstnikov. In morda tudi s predsodki napumpane učiteljske drhali. Kot da so učitelji kaj drugačni!? Ah, dajte no, vsi smo pod kožo krvavi. Tudi prijazne tete za katedrom, ki podzavestno bolje ocenjujejo lepe, simpatične, gobezdave, med sošolci priljubljene učence. Tu gre pa učiteljska etika kar često rakom žvižgat …
In ko bi obubožana starša-arbajterja, ko ne moreta več iz žepa potegniti niti najmanjšega piškavega ficka, želela svojega otroka izpisati iz šole, češ “Za toliko denarcev mulc vendar dobi premalo”, takrat pa bo na vsa usta zarohnela država. Tista mačehovska država, ki si prej mane roke, ko obira slabše situirane družine. Zarohnela bo, da tako se pa ne gremo. Slovenci, Neslovenci, Romi, azilanti, budisti, otročad s posebnimi potrebami – vsi morajo biti vključeni v šolski sistem. V enotni šolski sistem, da slučajno ne bi vzpodbujali razlik in podobne bedarije.
Zračunajmo: vsak otrok osnovnošolček v državno blagajno navrže letno tam nekje okoli tristo jurjev. Pejmo torej delat otroke. A ne, vi tam zgoraj??

Masta.Dzoni