Mi onega dne poštar vrže v nabiralnik zajeten šop reklamnih lističev, ki mi navadno služijo namesto straniščnega papirja ali kot kurivo za pečene hrenovke na piknikih. Med njimi – priznam, ošvrknil sem ga s pogledom – je bil tudi letak neke škofjeloške jezikovne šole, ki si seveda ne zasluži, da bi jo omenjal s polnim imenom in ji s tem delal gratis reklame.

Lična zgibanka, na prvi strani v zgornjem levem kotu zabeleženo ‘Poučevanje tujih jezikov’, spodaj pa nanizani vsi tuji jeziki, ki jih uka željna živež lahko natrenira. V tem vrstnem redu: nemščina, angleščina, italijanščina, francoščina, španščina, ruščina, arabščina, latinščina in – slovenščina. Slovenščina?? Med tujimi jeziki?!? Skratka, kot Slovenec v Sloveniji se bom torej učil slovenščine kot prvega tujega jezika?? Opsa, gospa profesorica, ne glede na vse vaše diplome, ki so zame itak list brez vrednosti, in vaše doktorske naslove in kao neko vašo visoko razgledanost ste pa tule grdo ustrelili v prazno. Že res, da večina trgovin, lokalov, revij, televizijskih oddaj domače produkcije, živil in drugih prodajnih izdelkov, glasbenih zasedb ponosno nosi tuja imena, celo takšne spakedranke, ki niti v esperantu ne pomenijo nič. Toda slovenščina je na tej strani Alp še vedno prvi in matični jezik, pa če se vse samooklicane profesorice-inštruktorice tujih jezikov pomečejo na trepalnice ali pa delajo špage v kopalnici. Dotična priletna gospa, ki je na reklamnem letaku slovenščino razvrednotila v tuji jezik, je s tem veliko povedala o sebi in o svoji razgledanosti, ki jo prekaša vsak smrkavc v petem razredu devetletke. Če je zanjo slovenščina tuji jezik – njen problem. Ni pa ji treba svojih frustracij in kompleksov prodajati še meni, in to za 5500 sit na uro. Hvala lepa.

Masta.Dzoni