Me tisto nesrečno soboto na poti v službo ustavi postavni policist. Ja, res je, priznam in se kesam, po Celovški sem brzel 84 km/h, omejitev je 60. Prav, ni panike, bom plačal onih 30 čukov; če pa mi služba še pravočasno nakaže honorar, bom poravnal polovično v osmih dneh. Amen.

Tukaj bi se morala štorija končati. Pa se ni! Glej ga zlomka, doma zabodeno gledam plačilni nalog, ki mi ga je pod nos pomolil gospod miličnik, in me kar naenkrat zvije od smeha. Naj me koklja v rito, malemu policijskemu piščančku ni uspelo iz vozniške pravilno prepisati niti mojega imena!?! Pokončnega, trdoživega in strumnega Slovenceljna Janeza je nepismeni možicelj v uniformi preimenoval v – Primoža. Torej: prometnega prekrška ni zagrešil Janez Porenta, torej jaz, ampak Primož Porenta, navidezna oseba, ki dejansko ne obstaja. In tu se začne zgodbica prijetno zapletati: kdo bo torej plačal onih nesrečnih 15 čukov? Jaz, ki potemtakem nisem zagrešil prekrška, ali Primož, ki sploh ne obstaja?? Ima me, da bi v elektronski predalček Slovenske policije poslal mail in zahteval kazen za dotičnega miličnika zaradi malomarnosti na delovnega mestu. Hm, in kakšna kazen bi bila učinkovitejša? Odvzem policijske licence ali začetni osnovnošolski tečaj spoznavanja osnov abecede? Najbrž bi bila tale druga rešitev koristnejša … In naslednjič, ko mi bo spet kracal neumnosti po tistem ubogem plačilnem nalogu, bova toliko časa skupaj izpolnjevala listič, dokler revež ne bo zmogel brez napak. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vas, gospoda v modrih uniformah, ampak polpismeni petelinček mi pa res nima pravice jemati osebnih dokumentov, če jih potem še prebrati ne zna. Vsi se radi smehljamo na račun policijskih šal in vicov. Ampak – kaj pa, če je vse res??? Pa srečno, Karlin!

Masta.Dzoni