Že cel dan čakam, da mi pade opeka na glavo. Ali da mi požene modrostni zob. Ali da povozim antilopo na cesti ob živalskem vrtu. Ali da pogoltnem rdečo mušnico. Ali da mi crkne računalnik.

Toda, ne morem verjeti, še nič od tega. Pa ne, da je usoda spet na dopustu?! Danes je petek trinajsti. 13 je že od nekdaj veljala za zloveščo cifro, petek je od vekomaj nesrečen dan. Kombinacija obojega straši človeštvo, pa čeprav se večini še nikdar v življenju na ta datum ni zgodilo še nič katastrofalno groznega in tečnega. Ljudje smo že po naravi skeptiki. Dvomimo o vsem, začenši s tem, ali je Bog ustvaril nebo in zemljo. Ne, seveda je ni, kar sama od sebe se je ustvarila?! In zatorej po liniji najmanjšega odpora polagamo lastna življenja Usodi v naročje. Pa naj z njimi počne, kar hoče. Mi ji seveda malček škilimo pod prste, zakaj pa potemtakem imamo horoskope in podobno lahkotno čtivo? Mi gredo najbolj na živce taki, ki pravijo, da ne verjamejo v horoskope, prebirajo jih pa vendarle. Halo, če ne verjamem, tudi ne berem. Zakaj bi? To je isto, kot bi dejal, da me ob telenovelah sili na kozlanje, ker so pocukrane in neživljenjske, ampak gledam jih pa vseeno!? In dobim vsak teden kup verižnih mejlov z vsebino »Gospod Ferdinand G. tega pisma ni poslal naprej in mu je v treh dneh crknila svinja« in podobno. In seveda vso takšno pošto brez pomislekov in slabe vesti zabrišem v smeti, pa sem menda še vedno živ, tretja roka mi tudi še ni začela rasti, iz faksa me tudi še niso vrgli in pes se mi tudi še ni sparil s kozo.

Usoda ima pomoje z mano hude probleme. Jaz z njo nobenih. 

Masta.Dzoni