Na naši kmetiji vse narobe poteka.

Pomolzli smo mačko, pa ni dala nič mleka.

In pujsku, ki zjutraj bi nas moral zbuditi,

še »kikiriki« se ne ljubi več vpiti.

Želel sem zajahati kozo pogumno,

se je sesedla na tla in me gledala neumno.

Kravo smo hoteli ostriči za volno,

od strahu nam povrgla teličko je bolno.

In račka – ta mala pernata prismoda:

smo dali ji kost, pa je še vedno ne gloda.

Konj pa že dolgo več jajc nam ne nese,

kaj z njim je narobe, še vedno ne ve se.

Kje so dnevi, ko po blatu se je valjala ovca?

Po tistih se časih nam vedno bolj kolca.

Še psiček postal nepoboljšljiva je reva,

na krošnjah dreves nam nič več ne prepeva.

 

Zdaj naša družina v hlevu prebiva,

živali pa v hiši so pijane od piva.

Povem vam še to, čeprav nihče ne verjame:

tudi jaz nisem sin, ampak stric moje mame!