Tistega dne – odsotno kot zmeraj – prav počasi stopicljam po ljubljanski železniški postaji. Slepo švigam levo desno s pogledi in mimogrede ošvrknem en jumbo plakat. Z njega se mi smehljajo Novi fosili, fosili pravzaprav v pravem pomenu besede. Glasbeni dinozavri z nekdanje skupne domovine.

In si mislim sam pri sebi, kako naivni in ponižni smo slovenceljni, da poližemo zadnjično odprtino vsakemu, ki iz tujih krajev za pet minut obišče našo domovino. Novi fosili so namreč v Križankah letos godli že junija, zato sem pač domneval, da se pripravlja repriza tega koncerta. Toda ne. Jumbo plakat, ki se mi je smehljal s panoja nasproti pekarne na železniški, me je vabil na koncert, ki se je zgodil, reci in piši, verjemi ali ne verjemi, že pred tremi meseci in pol. Plakat pa še kar trdoživo kljubuje zobu časa…

Če se vpraša mene, bi bilo treba kaznovati vse, ki jumbo plakatov, ki svinjajo čudovito slovensko naravo, ne pospravijo takoj, ko niso več aktualni. Ne pa da se po štirih mesecih ni zganil še nihče in nas bodo Novi fosili v stilu Big Brotherja opazovali s panoja še celo zimo in pomlad, pred naslednjim koncertom prihodnje leto pa bodo prireditelji na njem samo zamenjali letnico. Slovenci smo pač škrteži in varčneži, jebiga.

In zdaj, ko so lokalne volitve že tik pred vrati, se bo dogajalo isto. S plakatov se nam bodo s prisiljenimi nasmeški skušali prikupiti občinski veljaki, vsi po vrsti nam bodo obljubljali nove skejt parke, dome za penzioniste, pasje hotele, javne hiše, čisto vodo (utekočinjeno po možnosti) in dotok svežega gorskega zraka. In mi bomo konec oktobra volili Arharja in Popoviča in Šrota in Poljšaka in tri dni pozneje pozabili na vso predvolilno kuhinjo, spletkarjenja in slepomišenja. Toda jumbo plakati bodo ostali. Do naslednjih volitev. Ali pač, dokler jih ne bo kak klošar uporabil namesto odeje za nočni počitek tam nekje na klopci pred cerkvijo.

 

Masta_Dzoni