Mi moja boljša polovica večkrat očita, češ da nisem nikoli ljubosumen in da bi malo pa že lahko bil, saj bi s tem pokazal, da mi je nekaj do nje. Joj. Torej je po tej definiciji ljubosumje ne le sprejemljivo, temveč celo zaželeno čustvo, s katerim tudi na nek način pokažeš predanost partnerju.?!

NE! Niti s črko zadnje povedi se ne morem strinjati. Že sama beseda »ljubosumje« je sestavljena iz dveh pojmov (ljubezen + sum), ki v nobenem, niti skrajnem primeru pač ne gresta skupaj. Sum o ljubezni? To se vam zdi sprejemljivo?? Ljubosumje ni nikoli sprejemljivo, nikoli pozitivno, nikoli zdravo čustvo. V nobeni meri. Slišim veliko deklet, ki pravijo: »Sem ljubosumna, ampak le do neke mere.« Mere pri ljubosumju ni. Si ljubosumen ali pa nisi. Ali z drugimi besedami: zaupaš svojemu partnerju toliko, da ne rabiš biti ljubosumen, ali pa mu ne zaupaš. Tako preprosto je to.

Ljubosumje je povezano prav z (ne)zaupanjem in lastnimi kompleksi. Kjer med dvema vlada medsebojno zaupanje in tiha predanost, ni treba brskati po partnerjevem mejlu ali v njegovih sms sporočilih iskati detajlček, ki bo potrdil tvoj sum. Takšno razmerje ni zdravo, saj si partnerja (pri)lastiš in mu ne dovoliš niti kančka svobode. In trditev, da mi ni prav veliko do partnerke, ker nisem niti malo ljubosumen, žal tudi ne zdrži. Ker mi je veliko do nje in do najinega sproščenega in zdravega razmerja in ker ji povsem zaupam, nisem ljubosumen. Nikoli. Pa so priložnosti. Vse prevečkrat se mi pač pred očmi slikajo prizori drugih parov, ki so si prav z nezaupanjem in ljubosumjem zgradili medsebojni sužnjelastniški odnos. Ja? Ne, hvala!

 

Masta.Dzoni