Večini ljudi gre kar dobro od rok
ena čudna zadeva – namreč jok.

Dojenček joče, ko ga trebuh boli,
ko ga dvajsetkrat dnevno kakat tišči,
ko mu želodček od lakote kruli,
ko ga od spanja zadnjica žulji.

Deklica joče, če zraven ni mame,
ko ji sosedek igračo vzame.
Deček pa, ko ga oče da čez koleno,
če v šoli zasluži si slabo oceno.

Pubertetnica joče, in to ne malo,
ko zjutraj pogleda se v ogledalo.
Pubertetnik spusti kako solzo zares,
kadar gre Tjaša z drugim na ples.

Mama pa joče se tiho in milo,
ko reže čebulo vsak dan za kosilo.
Še očka se joče, tako se vsaj zdi,
ko njegova ekipa tekmo izgubi.

Babica vedno se joče seveda,
ko telenovele navdušeno gleda.
Dedek pa joče se kar brez prestanka,
kadar denarja za pivo mu zmanjka.

Jaz pa se jočem do nezavesti,
kadar otroka kdo zbije na cesti.