Đonijeva otroška poezija: PICOPEK
Vam priznam za začetek:
ko sem se prejšnji petek
odločil in si potiho rekel,
da bom prvič pico pekel,
nisem imel pojma, kako in kaj.
No ja – pojma nimam niti sedaj.
Pa sem prebrskal vse omare
in našel neke salame stare,
sir plesniv in jajca smrdeča,
zraven je stala še ena vreča
lanske koruze, paprike in gob.
Nič kaj prijazen izbor za pod zob!
Za konec sem našel še kečap lepljiv,
pomotoma šestkrat vse posolil,
zmetal vse skupaj v sluzasto zmes,
nanjo sem dvakrat še pljunil vmes.
Vrgel v pečico, da se zakuri,
potem pa sem čakal in čakal dve uri.
Dober tek!
Pa ne pozabi oblizniti prsta!
Zakaj pa pred straniščem je tako dolga vrsta?
Add to Google