… le kdo bi cajtnge še bral? Tako se v svoji napol ponarodeli viži, ki nastavlja zrcalo ne le slovenski, temveč kar celotni svetovni družbi, sprašuje naš krasen poet Adi Smolar. In še kako prav ima! Verjetno časopisni papir in male ekrane polni vsebina, ki bralce, gledalce in poslušalce najbolj pritegne, najbolj zanima.

V zadnjih dneh, kamor koli že pogledaš, sami prispevki o vojni v Gazi. Včeraj sem natanko 10 sekund gledal Zrcalo tedna, pa se mi je obrnilo in sem ne le preklopil na drug kanal, ampak rajši kar ugasnil teve. Kdaj se je TV dnevnik nazadnje začel z iskrivo, prijetno, pozitivno informacijo? Morda leta 1985 ali še prej?? Res je, ljudje ljubimo negativno. Uživamo, ko vidimo, da gre nekomu še slabše kot nam. Zato zaklane ljudi, jokajoče obraze in mlake krvi gledamo brez kančka prizadetosti in empatije. To se pač dogaja, si mislimo in gledamo 24 ur naprej. Gaza je osrednja tema vseh medijskih prispevkov že več kot mesec dni. Vsak dan isto, vsak dan grozodejstva. In, kajpada, celotno nasilje ujeto v oko kamere. Televizijske postaje pošiljajo svoje dopisnike prav v center nasilja, čeprav s tem ponujajo svoja življenja ostrostrelcem tako rekoč na pladnju. Toda take novice se gledajo in berejo, to TV postajam pravzaprav viša gledanost in dviga zanimanje med oglaševalci. Zakaj le po naključju v informativnih oddajah vidimo otvoritev kakega vrtca ali doma za ostarele? Ni nikjer po Sloveniji ali svetu nobene dobrodelne prireditve, ki bi jo bilo vredno obeležiti v TV dnevniku? Znanstvenih dosežkov verjetno primanjkuje in športnih in kulturnih tudi? Kaj pa likovna razstava v neki lokalni galeriji ali božični koncert v domači cerkvi? To ne sodi na male ekrane? Res ne zmoremo več brez nasilja? Zdajšnja vodstvena garnitura na TV Slovenija se je ob nastopu mandata slepo zaklinjala, da ne bo več kazala podob, posnetkov in fotografij razmesarjenih, pohabljenih, razkosanih trupel vojnih žrtev. Enkrat samkrat rabiš gledat TV dnevnik, da vidiš, koliko se na nacionalki držijo svoje obljube.

Uvodnemu vprašanju po robu: vsaj Adi Smolar in jaz bi jih z veseljem brala.

Masta.Dzoni