Srepo je v posode zrl.
Le v čem bo jajca cvrl?
Mali ježek nevedoč
bi potreboval pomoč.

Pa se lotil opravila
je – pripravljanja kosila.
Kar v roko je prijel,
brž zdrobil je ali zmlel.

Je polomil tri police
in zažgal je vse kozice,
celo kuhinjo na mah
pa spremenil je v prah.

Joj, nesreča! Joj, nezgoda!
Mali ježek, ta prismoda,
kuhinjo nam je zažgal,
pa še lačen je ostal.

Pri tisti, ki jo imaš najraje,
se vedno opečeš.
Ni važno, ali streljaš blablaje
ali pa sploh nič ne rečeš.

Ne pomaga, če lep si, pogumen,
niti športna postava in zlati lasje.
Ker Marko, ki je grd in neumen,
ji je ukradel srce.

In zdaj si poljubčke delita
skrivaj zadaj v parku.
Ne morem verjet, da Melita
se je predala temu bumbarju Marku.

Ni pravice na tem svetu!
Saj vem, da sto drugih je vame.
A kaj, ko najlepšemu dekletu
en bebec srce vzame.

Naša učiteljica stroga
me ne mara.
Je grda kot ena stonoga,
pa še ful stara.

In treba bo spet vsak dan znova
zgodaj vstati.
A jaz bi želel kakor sova
podnevi spati.

Počutim se, kot bi vkorakal
v kakšen zapor.
Spet bom le stežka počakal
na odmor.

A ena stvar mi šolsko krizo
odpravi kot strela:
z mano za isto mizo
sedi lepotica Špela.

(Jaz bi sicer raje sedel z Anjo,
ampak priznam, da sem malo tudi vanjo!)

Mu prijazno svetoval
je učitelj športne vzgoje:
»Da bi mišičast postal,
rabiš mnogo hitre hoje.

Fitnes, tek in uteži –
s tem si boš razmigal krake.
Zraven – dokler ne boli –
delaj sklece, trebušnjake!«

Pajek Rudi, naš junak,
se je v akcijo zagnal.
Izklesani mišičnjak
v nekaj tednih je postal.

Ker pa mu je zrasla teža,
si nabral je kup skrbi.
Danes ga na žalost mreža
več nobena ne vzdrži.

Vzemite potovalke, kovčke,
hrano in zložljive stolčke.
Pot nas vodi prek Balkana
tjakaj do Afganistana.
Mimo antilop in zeber
bomo rinili navkreber
kar čez Himalajo, Ande
prek Tanzanije, Ruande.
Šli bomo v kraj, ki ga nihče ne pozna –
naravnost na konec sveta.

Takoj za koncem sveta
pa je drug svet.
Namesto vojn in prepirov –
kokakola in sladoled.

Dojenček joče, ko ga trebuh boli,
ko ga dvajsetkrat dnevno kakat tišči,
ko mu želodček od lakote kruli,
ko ga od spanja zadnjica žulji.

Deklica joče, če zraven ni mame,
ko ji sosedek igračo vzame.
Deček pa, ko ga oče da čez koleno,
če v šoli zasluži si slabo oceno.

Pubertetnica joče, in to ne malo,
ko zjutraj pogleda se v ogledalo.
Pubertetnik spusti kako solzo zares,
kadar gre Tjaša z drugim na ples.

Mama pa joče se tiho in milo,
ko reže čebulo vsak dan za kosilo.
Še očka se joče, tako se vsaj zdi,
ko njegova ekipa tekmo izgubi.

Babica vedno se joče seveda,
ko telenovele navdušeno gleda.
Dedek pa joče se kar brez prestanka,
kadar denarja za pivo mu zmanjka.

Jaz pa se jočem do nezavesti,
kadar otroka kdo zbije na cesti.

Pa sem prebrskal vse omare
in našel neke salame stare,
sir plesniv in jajca smrdeča,
zraven je stala še ena vreča
lanske koruze, paprike in gob.
Nič kaj prijazen izbor za pod zob!

Za konec sem našel še kečap lepljiv,
pomotoma šestkrat vse posolil,
zmetal vse skupaj v sluzasto zmes,
nanjo sem dvakrat še pljunil vmes.
Vrgel v pečico, da se zakuri,
potem pa sem čakal in čakal dve uri.

Dober tek!
Pa ne pozabi oblizniti prsta!
Zakaj pa pred straniščem je tako dolga vrsta?

Vendar Holivud sloviti
ni navadna majhna vas.
Če ne veš, kam moraš iti,
ne pomaga smerokaz.

Se po ulicah potikal
je in spraševal za pot.
Vsakdo se mu je umikal,
ga ozmerjal: »Stran od tod!«

Pujsek Ervin Holivuda
žal nikoli našel ni.
A premagal je začuda
dokaj hitro vse skrbi.

Pa v Ameriki ostal je,
vse mu kot po maslu teče.
V hipu pujsek znan postal je,
saj najboljši burek peče.

Brž prevoha vse novice
iz domovine in sveta:
kateri malček ima norice
in kdo poštevanke ne zna.

Kaj je novega v šoli,
kdo je zbral največ papirja?
Vse prebere, a nikoli
se ob novicah ne vznemirja.

Športno stran pa ponavadi
prebere hitro, v enem kosu.
Kaj se godi na olimpijadi?
Kdo zmagal je na šolskem krosu?

Vsak malček pa poišče naj
v Malčkopisu kar takoj
novico glavno – namreč kdaj
začne se risanka nocoj.

Ponoči večina uživa,
ker lahko mirno počiva.
Le kakšna gospa se jezi,
ker mož njen preglasno smrči.

Ponoči mladenič sanja,
da zraven leži lepa Anja.
A ona ne sanja njega,
temveč lepotca Grega.

Ko pesnik ponoči ne spi še,
veselo pesmice piše.
Dežurni zdravnik sredi službe
pa zdravi bolezni, okužbe.

Ponoči starši počnejo stvari,
o katerih se ne govori.
Jaz pa ne morem spati,
ker postelja škripa za njunimi vrati.