Okej, če je dete bolno ali alergično in zato potrebuje posebne obroke, mu jih je vrtec dolžan tudi priskrbeti. Zgolj zaradi muhe staršev, ki so slučajno vegetarijanci in v takšen slog življenja silijo tudi otroke, pa – pomoje – vrtec niti s prstom ne bi smel migniti. To je namreč grob poseg staršev v pravice in potrebe otrok. To, da očki in mamice svojim malčkom izberejo ime, bivališče in versko pripadnost, je seveda tudi poseg v otrokove pravice, vendar ni nevaren. Če pa starši določijo, da njihova mladež pa že ne bo jedla mesa – takšna odločitev pa je lahko nevarna za otroka, predvsem v letih, ko raste in nujno potrebuje snovi, ki jih mesni izdelki vsebujejo. Vzgojiteljice ravnajo različno: nekatere izsilijo vegetarijanske obroke za malčke, katerih starši to zahtevajo; spet druge so neomajne, da mora tudi takšen otrok dobiti povsem enak obrok kot drugi dečki in deklice, le da mu prej odstranijo mesni del. Seveda pa nadomestne bučke in soja in nevemkajševse ne pridejo v poštev.

Verjemite mi, sem velik borec za pravice živali, kar pokažem s konkretnimi dejanji (s tem, da posvojim zavrženega kužka ali pa mu pomagam najti nov dom), ne pa tako, da čivkam, da je vegetarijanstvo živalim prijazen način življenja. Nekatere živali so, žal, del prehranjevalne verige; če jih ne bi pojedli ljudje, bi se živali poklale med seboj. Konec koncev pa: tudi če jem krompir ali bučke, je to nasilje nad zelenjavo, ki ravno tako diha in živi in joče, ko jo trebim, režem ali lupim. Zakaj torej razlike?

Starši, ki svoje otroke silijo v vegetarijanstvo, pa so zame mučitelji in zločinci. Nič nimam proti, če očki in mamice zase pripravljajo brezmesne obroke. Naj jih, to je njihova pravica. Kot je pravica njihovih otrok, da jedo, kar se zahoče njim. In ne njihovim staršem!

Masta.Dzoni

Lična zgibanka, na prvi strani v zgornjem levem kotu zabeleženo ‘Poučevanje tujih jezikov’, spodaj pa nanizani vsi tuji jeziki, ki jih uka željna živež lahko natrenira. V tem vrstnem redu: nemščina, angleščina, italijanščina, francoščina, španščina, ruščina, arabščina, latinščina in – slovenščina. Slovenščina?? Med tujimi jeziki?!? Skratka, kot Slovenec v Sloveniji se bom torej učil slovenščine kot prvega tujega jezika?? Opsa, gospa profesorica, ne glede na vse vaše diplome, ki so zame itak list brez vrednosti, in vaše doktorske naslove in kao neko vašo visoko razgledanost ste pa tule grdo ustrelili v prazno. Že res, da večina trgovin, lokalov, revij, televizijskih oddaj domače produkcije, živil in drugih prodajnih izdelkov, glasbenih zasedb ponosno nosi tuja imena, celo takšne spakedranke, ki niti v esperantu ne pomenijo nič. Toda slovenščina je na tej strani Alp še vedno prvi in matični jezik, pa če se vse samooklicane profesorice-inštruktorice tujih jezikov pomečejo na trepalnice ali pa delajo špage v kopalnici. Dotična priletna gospa, ki je na reklamnem letaku slovenščino razvrednotila v tuji jezik, je s tem veliko povedala o sebi in o svoji razgledanosti, ki jo prekaša vsak smrkavc v petem razredu devetletke. Če je zanjo slovenščina tuji jezik – njen problem. Ni pa ji treba svojih frustracij in kompleksov prodajati še meni, in to za 5500 sit na uro. Hvala lepa.

Masta.Dzoni

In si mislim sam pri sebi, kako naivni in ponižni smo slovenceljni, da poližemo zadnjično odprtino vsakemu, ki iz tujih krajev za pet minut obišče našo domovino. Novi fosili so namreč v Križankah letos godli že junija, zato sem pač domneval, da se pripravlja repriza tega koncerta. Toda ne. Jumbo plakat, ki se mi je smehljal s panoja nasproti pekarne na železniški, me je vabil na koncert, ki se je zgodil, reci in piši, verjemi ali ne verjemi, že pred tremi meseci in pol. Plakat pa še kar trdoživo kljubuje zobu časa…

Če se vpraša mene, bi bilo treba kaznovati vse, ki jumbo plakatov, ki svinjajo čudovito slovensko naravo, ne pospravijo takoj, ko niso več aktualni. Ne pa da se po štirih mesecih ni zganil še nihče in nas bodo Novi fosili v stilu Big Brotherja opazovali s panoja še celo zimo in pomlad, pred naslednjim koncertom prihodnje leto pa bodo prireditelji na njem samo zamenjali letnico. Slovenci smo pač škrteži in varčneži, jebiga.

In zdaj, ko so lokalne volitve že tik pred vrati, se bo dogajalo isto. S plakatov se nam bodo s prisiljenimi nasmeški skušali prikupiti občinski veljaki, vsi po vrsti nam bodo obljubljali nove skejt parke, dome za penzioniste, pasje hotele, javne hiše, čisto vodo (utekočinjeno po možnosti) in dotok svežega gorskega zraka. In mi bomo konec oktobra volili Arharja in Popoviča in Šrota in Poljšaka in tri dni pozneje pozabili na vso predvolilno kuhinjo, spletkarjenja in slepomišenja. Toda jumbo plakati bodo ostali. Do naslednjih volitev. Ali pač, dokler jih ne bo kak klošar uporabil namesto odeje za nočni počitek tam nekje na klopci pred cerkvijo.

Masta_Dzoni

Toda, ne morem verjeti, še nič od tega. Pa ne, da je usoda spet na dopustu?! Danes je petek trinajsti. 13 je že od nekdaj veljala za zloveščo cifro, petek je od vekomaj nesrečen dan. Kombinacija obojega straši človeštvo, pa čeprav se večini še nikdar v življenju na ta datum ni zgodilo še nič katastrofalno groznega in tečnega. Ljudje smo že po naravi skeptiki. Dvomimo o vsem, začenši s tem, ali je Bog ustvaril nebo in zemljo. Ne, seveda je ni, kar sama od sebe se je ustvarila?! In zatorej po liniji najmanjšega odpora polagamo lastna življenja Usodi v naročje. Pa naj z njimi počne, kar hoče. Mi ji seveda malček škilimo pod prste, zakaj pa potemtakem imamo horoskope in podobno lahkotno čtivo? Mi gredo najbolj na živce taki, ki pravijo, da ne verjamejo v horoskope, prebirajo jih pa vendarle. Halo, če ne verjamem, tudi ne berem. Zakaj bi? To je isto, kot bi dejal, da me ob telenovelah sili na kozlanje, ker so pocukrane in neživljenjske, ampak gledam jih pa vseeno!? In dobim vsak teden kup verižnih mejlov z vsebino »Gospod Ferdinand G. tega pisma ni poslal naprej in mu je v treh dneh crknila svinja« in podobno. In seveda vso takšno pošto brez pomislekov in slabe vesti zabrišem v smeti, pa sem menda še vedno živ, tretja roka mi tudi še ni začela rasti, iz faksa me tudi še niso vrgli in pes se mi tudi še ni sparil s kozo.

Usoda ima pomoje z mano hude probleme. Jaz z njo nobenih. 

Masta.Dzoni

Tukaj bi se morala štorija končati. Pa se ni! Glej ga zlomka, doma zabodeno gledam plačilni nalog, ki mi ga je pod nos pomolil gospod miličnik, in me kar naenkrat zvije od smeha. Naj me koklja v rito, malemu policijskemu piščančku ni uspelo iz vozniške pravilno prepisati niti mojega imena!?! Pokončnega, trdoživega in strumnega Slovenceljna Janeza je nepismeni možicelj v uniformi preimenoval v – Primoža. Torej: prometnega prekrška ni zagrešil Janez Porenta, torej jaz, ampak Primož Porenta, navidezna oseba, ki dejansko ne obstaja. In tu se začne zgodbica prijetno zapletati: kdo bo torej plačal onih nesrečnih 15 čukov? Jaz, ki potemtakem nisem zagrešil prekrška, ali Primož, ki sploh ne obstaja?? Ima me, da bi v elektronski predalček Slovenske policije poslal mail in zahteval kazen za dotičnega miličnika zaradi malomarnosti na delovnega mestu. Hm, in kakšna kazen bi bila učinkovitejša? Odvzem policijske licence ali začetni osnovnošolski tečaj spoznavanja osnov abecede? Najbrž bi bila tale druga rešitev koristnejša … In naslednjič, ko mi bo spet kracal neumnosti po tistem ubogem plačilnem nalogu, bova toliko časa skupaj izpolnjevala listič, dokler revež ne bo zmogel brez napak. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vas, gospoda v modrih uniformah, ampak polpismeni petelinček mi pa res nima pravice jemati osebnih dokumentov, če jih potem še prebrati ne zna. Vsi se radi smehljamo na račun policijskih šal in vicov. Ampak – kaj pa, če je vse res??? Pa srečno, Karlin!

Masta.Dzoni

Pa starši? Je staršem šola tudi prijazna? Pravzaprav njihovim denarnicam? Recimo, da se vzameta dva tovarniška delavca in “pridelata” četvero šoloobveznih otrok. In je treba vsakemu plačati malico, pa zavarovanje, pa šolo v naravi, pa svinčnike in radirke, pa nove superge, pa avtobus, pa vsak mesec še milijon in eno malenkost. Pa je bankrot v dveh, treh dneh. In če ni malice in superg in šole v naravi in svinčnikov in nevemčesa še vsega, bo tvoj otrok ubogi drobceni lolek, tarča posmehovanja in norčevanja sošolcev in vrstnikov. In morda tudi s predsodki napumpane učiteljske drhali. Kot da so učitelji kaj drugačni!? Ah, dajte no, vsi smo pod kožo krvavi. Tudi prijazne tete za katedrom, ki podzavestno bolje ocenjujejo lepe, simpatične, gobezdave, med sošolci priljubljene učence. Tu gre pa učiteljska etika kar često rakom žvižgat …
In ko bi obubožana starša-arbajterja, ko ne moreta več iz žepa potegniti niti najmanjšega piškavega ficka, želela svojega otroka izpisati iz šole, češ “Za toliko denarcev mulc vendar dobi premalo”, takrat pa bo na vsa usta zarohnela država. Tista mačehovska država, ki si prej mane roke, ko obira slabše situirane družine. Zarohnela bo, da tako se pa ne gremo. Slovenci, Neslovenci, Romi, azilanti, budisti, otročad s posebnimi potrebami – vsi morajo biti vključeni v šolski sistem. V enotni šolski sistem, da slučajno ne bi vzpodbujali razlik in podobne bedarije.
Zračunajmo: vsak otrok osnovnošolček v državno blagajno navrže letno tam nekje okoli tristo jurjev. Pejmo torej delat otroke. A ne, vi tam zgoraj??

Masta.Dzoni

Že pred uvedbo novega zakona so mi močno dvigali adrenalin, srčni utrip in kocine na rokah, od uvedbe dalje je še stokrat huje. Pol ure vožnje od Ljubljane do Škofje Loke lahko le preklinjam, robantim, jamram, bentim in brundam, tolčem po volanu in hupam, pa nič ne pomaga. Počasni vozniki imajo trd oklep in jih ne bo pospešilo nič, pa če se ljudje za njimi po glavah mečemo. Verjetno, gledano odstotkovno, počasni šoferji resda niso prav pogosto neposredni povzročitelji prometnih nesreč. Posredni povzročitelji pa so – še predstavljamo si ne, kako pogosto. Dobiš pred sabo nekoga, ki se cijazi po polževo s tisto njegovo ubogo kripo, ga prehitiš na nepreglednem delu ceste in – boink – nesreča! Kako potem policajem dopovedat, da je tip pred tabo peljal 65, omejitev je pa 90 km/h?? V novi zakon o varnosti v cestnem prometu smo vključili vse mogoče in nemogoče kazni za prehitre voznike. Kaj pa za prepočasne?? Se jih sploh sme kaznovati?? Enkrat samkrat sem doživel zadoščenje. Lani konec aprila je bilo, peljal sem se službeno z dirke v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem, in zgodilo se je mislim da v Slovenj Gradcu ali pa v Dravogradu. Omejitev 70, na čelu nepregledno dolge kolone pa ženička, ki niti 50 km/h ni dosegla. Tip penzionistke pač, ki je niso nikdar naučili, da ima avto tudi četrto in peto (in morda šesto) prestavo. Bljak. Jaz, tam nekje sedmi ali osmi v koloni, sem par minut puhal jezo iz sebe, ji psoval in zlorabljal vse po spisku, čeprav brez upanja v srečen razplet. Toda: le malo za mano je očitno odklenkalo tudi policaju, ki je imel verjetno vrh glave tega upokojenskega ritma, zato je vključil opozorilne luči in »ubogo« ženičko zaustavil na prvem avtobusnem postajališču. Starka se je verjetno podelala od strahu, kazen – kakršna koli je že bila – pa si je vsaj po mojem pošteno prislužila. Še ena anekdota s primorske avtoceste: se vozim od Postojne proti Ljubljani in zagledam pred seboj konvoj približno 50 vojaških vozil, ki prav počasi marširajo drug za drugim po voznem pasu. In se jih spravi prehitevat neka ženskica v neki zmahani škodi (resda moj clio ni nič boljši) s povprečno hitrostjo tam okoli 100 km/h. Ne pretiravam, če rečem, da smo se slabih deset minut vlekli mimo tega konvoja. Zavoljo neke presrane šoferke, ki si dovoljenja za avtocesto verjetno niti ne zasluži.

Ne zagovarjam objestnosti, brezobzirnosti in egoizma na cesti. Zato pa tudi ne toleriram prepočasne vožnje. Kajti kaj pa je prepočasna vožnja drugega, kot očiten znak egoizma. Češ: vi tam za mano boste pa vozili natanko tako hitro, kot bom vozil jaz spredaj! Sprevrženo, kajne. Da o kamionarjih, ki se gredo z 90 km/h prehitevat po avtocesti, niti ne govorim. Zato, folk: pritisnite na plin!

In, ja, priznam: malce sem se razburil. Sori.

Masta.Dzoni

Lokal, ki je bil kot naročen za izgrede, in je (naj se ne sliši nečloveško, ker ni tako mišljeno) takratna tragedija prišla kot naročena za njegovo dokončno zaprtje. In zdaj, po nekaj letih, ko je šef Zavašnik pristal za rešetkami, je v posmeh pravni državi medvoška občina Lipi znova izdala obratovalno dovoljenje, čeravno za začetek zgolj za krajši čas (ob vikendih med 18. in 24. uro). Zavašnika pa je na šefovskem mestu nasledila kar njegova mama, ki se kamer in mikrofonov otepa kot hudič križa. S tem so Zavašnikovi kriminalni posli, ki jih je sicer z vsemi topovi zanikal, pridobili legitimnost. Če se že občina Medvode iz tragične zgodbe ni ničesar naučila, upam, da so se vsaj starši. In da ne bodo več naivnih deklic samo pripeljali na party in jih ob pol štirih zjutraj – nasute ko krave in povaljane z vseh strani – tudi odpeljali, temveč bodo mimogrede tudi povohali, pred kakšno beznico so se znašli. Kjer človeško življenje ni vredno ničesar, temveč je vreden le donosen posel, kšeft tako rekoč – v takšen razvratni kokošnjak svojih otrok ne bi peljal nikoli. Bi tudi brez Lipe preživeli. Z Lipo morda niti ne.
 

Masta.Dzoni

In Rovanu je počil film, vlomil je v njegovo reportersko kabinico in mu za ovratnik zlil plastenko vode.

Če je bil kdo iz slovenske olimpijske reprezentance upravičen do novinarske kritike, je bil to zagotovo Jure Rovan. In tip je dokazal, da ni le slab športnik, temveč je sporen tudi kot oseba. Da je športnik, ki se ne zna športno vesti. Ki dejansko sploh ne ve, kaj je športni duh. In ki grobo posega v poklicno sfero (novinarsko namreč), o kateri nima pojma. Ne spomnim se, kdaj je kdo od slovenskih športnikov tako nedopustno pritisnil na novinarja in njegovo poročanje. Zame je Rovanov primitivni izpad vreden sočustvovanja, predvsem pa izključitve iz reprezentance.

Nekako bi še razumel, če bi se kaj podobnega zgodilo na katerem koli drugem športnem tekmovanju. Ker se je zgodilo na olimpijskih igrah, ki so manifestacija miru in spoštovanja, pa je dejanje nedopustno, otročje in nevredno odrasle osebe. Dr. Stare pač je takšen, kakršen je. Zabaven, pronicljiv, včasih tudi nekam čudaško piker in oster. Toda prizanaša pa nikomur. Na Rovana se je spravil enako, kot bi se na kogar koli drugega iz slovenske reprezentance, ki bi dosegal primerljivo slabe rezultate.

Je pa res, da je dr. Stareta z nadvse smešno cvetko tokrat prekosil sam nogometni, rokometni in veslaški mojster Ivo Milovanovič. Namesto da bi v moškem rokometnem finalu rekel: »Francoski navijači že proslavljajo zmago svojih ljubljencev,« mu je ušlo (pa se tega verjetno niti ni zavedal): »Francoski navijači že proslavljajo zmago svojih LJUBIMCEV!« Phahaha … Še danes me zvija.

Masta.Dzoni

NE! Niti s črko zadnje povedi se ne morem strinjati. Že sama beseda »ljubosumje« je sestavljena iz dveh pojmov (ljubezen + sum), ki v nobenem, niti skrajnem primeru pač ne gresta skupaj. Sum o ljubezni? To se vam zdi sprejemljivo?? Ljubosumje ni nikoli sprejemljivo, nikoli pozitivno, nikoli zdravo čustvo. V nobeni meri. Slišim veliko deklet, ki pravijo: »Sem ljubosumna, ampak le do neke mere.« Mere pri ljubosumju ni. Si ljubosumen ali pa nisi. Ali z drugimi besedami: zaupaš svojemu partnerju toliko, da ne rabiš biti ljubosumen, ali pa mu ne zaupaš. Tako preprosto je to.

Ljubosumje je povezano prav z (ne)zaupanjem in lastnimi kompleksi. Kjer med dvema vlada medsebojno zaupanje in tiha predanost, ni treba brskati po partnerjevem mejlu ali v njegovih sms sporočilih iskati detajlček, ki bo potrdil tvoj sum. Takšno razmerje ni zdravo, saj si partnerja (pri)lastiš in mu ne dovoliš niti kančka svobode. In trditev, da mi ni prav veliko do partnerke, ker nisem niti malo ljubosumen, žal tudi ne zdrži. Ker mi je veliko do nje in do najinega sproščenega in zdravega razmerja in ker ji povsem zaupam, nisem ljubosumen. Nikoli. Pa so priložnosti. Vse prevečkrat se mi pač pred očmi slikajo prizori drugih parov, ki so si prav z nezaupanjem in ljubosumjem zgradili medsebojni sužnjelastniški odnos. Ja? Ne, hvala!

Masta.Dzoni